August 29, 2018, My stories

wedding anniversary

poroka

Obletnice so že od nekdaj, še posebno, za nas ženske, nekaj posebnega. So opomnik, kako nam je z ljubljeno osebo lepo, hkrati pa tudi opomnik na dogodke, ki morda niso bili tako prijetni, smo pa iz njih potegnili le najboljše – moč, pogum in trdnost.

10. obletnica poroke ni ravno malo. To namreč pomeni 3650 dni uradnega zakonskega življenja, čemur jih sama prištejem še vsaj 2190, od dne, ko sva se z možem spoznala. Najina prva okrogla obletnica je prinesla veliko veselja, vznemirljivosti in miru, vendar je obenem odprla muzej spominov, lepih in tistih, ki bi jih najraje izbrisala s svojega diska, pa vendarle … to je življenje in vsi za seboj vlečemo (tudi) težko prtljago. Letos torej mineva 10 let, odkar sva z drugim možem na skrivaj, obkrožena le s starši in prijateljicami, dahnila najin ljubljeni 'da'. Tako je, z drugim možem in na skrivaj.

Če se najprej, preden z vami podelim čudovit dan v Benetkah ob 10. obletnici poroke, dotaknem preteklosti in življenja s prvim možem. Letos namreč mineva tudi 30 let, odkar sem prvič skočila v zakonski jarem. Šest let ljubezni sva pri mojih rosnih 22 letih 28. maja 1988 okronala s klasično poroko pred 70 povabljenci. Takrat sem bila prepričana, da je to res to, kar si v življenju želim, kar me bo osrečevalo, čemur bom lahko rekla čudovito življenje, čeprav vsi vemo, da kdaj pridejo tudi padci. Toda v mojem prvem zakonu so prvim padcem sledili novi. In ne padci, temveč udarci. Drži, da sta se nama v zakonu rodila dva prečudovita otroka, ki ju obožujem, a pritisk, ki mu ni bilo konca, je bil prehud, da bi vztrajala v vse bolj nasilnem zakonu. Tako sem imela nekega dne, ko sem obležala za tri mesece v postelji z vrtoglavico in vročino in in ko me je mama ostro vprašala, ali imam zdaj dovolj, res preprosto dovolj. Samo prikimala sem. Zbrala sem toliko moči, da sem pobrala reči in za seboj dokončno zaprla vrata obdobja, ki me je tako neznansko dušilo in uničevalo. Toda kot pravijo mnogi – kar ne uniči, le utrdi. In tudi v mojem primeru je bilo tako. Zakaj vam to pripovedujem? Ker želim z vami deliti zgodbo, ki je del mene, mojega vsakdana, moje (samo)zavesti. Želim si tudi, da bi se zavedale, da v tem nismo same, da so ljudje, ki nam v takšnih situacijah lahko pomagajo, četudi le z oporo in ramo, na kateri se zjočemo ali nam podajo roko, ko se odločimo za korak naprej. In nenazadnje – so ženske, ki so žrtve nasilja.

Ločitev je bila zame nadvse težka, da ne rečem precej grda. Ni bila boleča v smislu bolečine. Seveda, prizadelo me je in tudi zelo bolelo, toda olajšanje, ki je prišlo z njo je bilo nepopisno, takisto svoboda in odrešitev, ki sem se ju nemudoma oklenila. Ker sem bila čisto na tleh, sem se odpovedala premoženju, saj nisem bila sposobna ne pripravljena na dolgoletno premoženjsko delitev; že tako je ločitev trajala dve leti. Sem pa kljub temu pričakovala spoštovanje s strani nekdanjega moža v smislu spoštovanja do matere njegovih otrok ter da bo delno poskrbljeno tako zanje kot tudi zame. Pa žal ni bilo.

Travma, ki ti jo takšno življenje pusti, je s tabo vse življenje in vsak dan, temu navkljub pa imam vsak dan tudi več samozavesti. Čeprav se na prvi pogled zdi, da sem močna ženska, polna samozavesti, se v resnici vsak dan borim za to in delam na dobri samopodobi, predvsem pa na tem, da živim polno, lepo in umirjeno življenje. Tako sem ob drugem možu spoznala, kako je, ko moški zares ljubi žensko, jo spoštuje, občuduje, ji prisluhne in jo sprejme z vsem bitom in prtljago. Janka sem spoznala leta 2001, ko sem bila po ločitvi samska dobro leto in pol. Srede in vsak drug vikend so bili moji dnevi, brez otrok in obveznosti sem jih večinoma preživela v domačem udobju, ko je neko sredo prijateljica prišla na dan s predlogom, da greva zvečer na pijačo. Nejevoljno sem privolila, urediti se mi ni ravno dalo, skočila sem v kavbojke in majico ter šla večeru naproti. Tam sva srečali znanca, ki je s seboj pripeljal družbo – mojega bodočega moža. Predstavil naju je in bila je res ljubezen na prvi pogled. Teden dni pozneje se je, kot je rekel, po slučaju znašel mimo banke, v kateri sem delala, in me prišel pozdravit s prošnjo po telefonski številki. Da me bo poklical, je rekel, vendar klica ni bilo od nikoder. Ko sem že skoraj, čisto po žensko, obupala in si rekla, spet en čudak, se je čez 14 dni spet prikazal in trdil, da številka, ki sem mu jo dala ni prava. In res ni bila. V vsej zmedi, ki me je obšla ob njegovem prvem obisku, sem mu dala napačno številko! Res mi je bil všeč. Ta njegova mirnost, ki je bila čisto nasprotje prvemu. Hočeš nočeš delaš primerjavo, ker točno veš česar si ne želiš več.

Poklical me je še isti dan in v sredo, 28. novembra 2001 (sreda, moj dan brez otrok in obveznosti) sva šla na pijačo. Od tedaj, bi lahko rekla, je vse zgodovina. Otroci so ga vzljubili in sprejeli, prav tako je on sprejel njih, kar mi še posebno veliko pomeni, sem si pa po tihem, kot velik tradicionalist, želela tudi poroke. Zame je to še vedno potrditev ljubezni. Ki sem jo tudi dočakala. Pred menoj je pokleknil na Božič leta 2007 in na petek, 27. junija 2008 ob 15.uri sva si zaobljubila zvestobo. Na skrivaj! Na magistrat sva namreč povabila le starše in moje štiri prijateljice, ki na prvi poroki žal niso bile prisotne, sem si pa želela, da bi me spremljale na ta čudoviti dan. Smo se pa s 40 povabljenimi pozneje poveselili na dvorcu Zemono in ovekovečili najino ljubezen na prekrasno poletno noč. Oh, kako rada se spominjam tistega dne! Res je bila čarobna poletna noč.

In skupaj sva se ga spominjala tudi po desetih letih, ko me je Janko letos peljal v Benetke. Mercedez-Benz Slovenija nama je omogočil S-classo, da sva se na izlet popeljala, kot si za praznovanje obletnice lahko samo želiš, sva pa v hotelu naletela na nepričakovane zaplete, vendar v opravičilo nepričakovano dobila najlepšo sobo z balkončkom, s katerega sva občudovala dih jemajoč pogled na stolp na Markovem trgu, ki je bil sicer od hotela oddaljen le tri minute. Večer s polno luno sva zajela s polno žlico in ob polnoči nazdravila Jankovemu 51. rojstnemu dnevu.

Po vseh vzponih in padcih, ki so bili zame še posebej boleči, sem na to čarobno noč skupaj z Jankom doživela nov moment. Začutila sva globoko povezanost, obenem pa sem izkoristila priložnost in izrazila še eno mojo dolgoletno željo – da bi se cerkveno poročila. In zdi se, da bi bila lahko letošnja jesen kot nalašč za to priložnost, ker je to moj najljubši letni čas.

Drage moje, na srce vam polagam, uživajte v življenju, saj je preprosto prekratko, da bi trpele muke, ki si jih nikakor ne zaslužimo. Ob tem bi želela opozoriti na problematiko nasilja v družini. Ali kjerkoli drugje. Nasilje je nekaj nezaslišanega in strašanskega. Sama še danes slišim brnenje avtomobila bivšega moža in v želodcu se mi vsakič znova naredi zadušljiv cmok. Ne bodite tiho in naredite konec trpljenju. Preveč ste čudovite. In prepričana sem, da je nekje nekdo, ki vas bo ljubil, spoštoval in občudoval. Tako kot Janko mene.

Pika

Postati eno telo pomeni,
da si dva človeka delita vse,
kar imata;
ne samo telesi,
ne samo materialne dobrine,
ampak tudi svoje misli in občutke,
veselje in trpljenje,
upanje in strah,
uspeh in neuspeh.

(Walter Trobisch)

 

 

poroka poroka poroka poroka poroka poroka poroka poroka poroka poroka poroka poroka poroka poroka poroka poroka
poroka

Dress + flip flop

poroka

Love Ganni

Newer post